Letos smo si prav poseben projekt zamislili v 5. b v povezavi s petošolci iz Idrije. In nam prav lepo uspeva. Za kaj gre? Gre za pisanje pisem z roko. In še več.

Z učiteljico Sabino sva se odločili, da se najina razreda povežeta z dopisovanjem. Določili sva pare učencev, ki so si podobni po interesih. Dopisujemo si vsi, tudi midve z učiteljico. Učenci se med seboj ne poznajo. Vsak bo svojega dopisovalca spoznal ob koncu šolskega leta, ko bova z učiteljico organizirali srečanje.

 K nam so prispela prva pisma, vsak je dobil svoje. Otroci so z zanimanjem prebirali njihovo vsebino, preučevali pisavo, se navduševali nad risbami, podobnostmi z dopisovalci. V prvem pismu so si učenci pisali o svojem kraju, šoli. V drugem so učenci opisali učiteljico in dogajanje v razredu. Naši prijatelji so nam poslali odlomek iz Pike Nogavičke, ki smo ga potem obravnavali pri uri književnosti. Govori o tem, kako je, če si pismo napišeš sam. Pika Nogavička si ga je. Preberite, všeč vam bo. Mi smo jim poslali pesmice o mamicah, ki so jih idrijski otroci uporabili za izdelavo voščila ob materinskem dnevu.

Danes je prispelo tretje. Kakšno navdušenje! Učenci so nam pisali o knjigah in branju. Vsak učenec je za svojega dopisovalca izdelal lepo knjižno kazalko, tudi učiteljica zame. Mi jim bomo v pismih zagotovo omenili, da bomo letos najbrž vsi zaključili bralno značko in da pridno beremo knjige iz Naše male knjižnice. 

Zakaj se nam zdi ta mini projekt tako dragocen?

Ker otroci dobijo dragocene izkušnje ob pisanju pisem. Poleg tega, da bodo obvladali zgradbo pisma, se urijo tudi v lepopisu. In ker  pisma v njih zbudijo pričakovanja. In pouk postane zanimiv. In spletla se bodo prijateljstva …

Nataša Vidmar