Dragi učenke in učenci, starši, kolegi učitelji in učiteljice,

nepregledna množica vas je v mojih 40 letih poučevanja obiskovala našo šolo … Mnogi moji prvi učenci ste že babice in dedki!  Tak sem, v očeh naših najmlajših učencev, verjetno tudi jaz!

Mnogo tega se je spremenilo, gradiva bi bilo za debelo knjigo!

Šola  je v mojih štirih desetletjih poučevanja delovala v dveh državah, večkrat spremenila ime, kar nekaj ravnateljev, postala je celodnevna, devetletna …Poučeval sem v dveh različnih tisočletjih … Spomnim se šole s kredo in tablo, tiskanimi redovalnicami in dnevniki in poznam šolo z najsodobnejšo tehnologijo, eAsistentom in šolo na daljavo …  

Žal mi je, da se poslavljamo na ta način, na daljavo, in ne  na koncertu – prireditvi, kakor sem načrtoval in se veselil!

Mojih 40 let na šoli ni bilo samo delo, bilo je mnogo več kot to – bilo je poslanstvo, sreča, navdih, uspeh, povezanost, sodelovanje, drugačnost, lepota, veselje, ustvarjalnost!

Vesel sem, da sem s svojim delom pustil pečat, nekaj tega je ostalo na fotografijah, audio in video posnetkih.

Ponosen sem, da se po  meni imenuje tudi glasbeni poklic!  Ne verjamete? Takole je bilo: v prvem razredu je kolegica Darja učila otroke o glasbenih poklicih. Spraševala jih je, kako se imenuje glasbenik, ki igra trobento in so vsi v en glas odgovorili:« Trobentač!« In tako naprej, ugotovili so, kdo je pevec, violinist … Ko jih je vprašala, kako se imenuje človek, ki vodi zbore, so vsi v en glas rekli: »ZDRAVKO!«

Zdaj, ko sem postal poklic, je pravzaprav res čas, da izberem nove poti in uresničim nove želje.

Z novim šolskim letom prihaja nov učitelj, učiteljica, verjamem, da bodo učenci in učenke  tudi z njim segali do zvezd in glasbo nosili v srcu!

Srečno in vse dobro, moja šola!

učitelj Zdravko